ščuka

See also: Scuka and šćuka

Old Czech

Etymology

Inherited from Proto-Slavic *ščùka.

Pronunciation

IPA^(key): (13^th CE) /ˈʃt͡ʃuka/
IPA^(key): (15^th CE) /ˈʃt͡ʃika/

Noun

ščuka f

pike (fish of the genus Esox)

Declension

Declension of ščuka (hard a-stem)

	singular	dual	plural
nominative	ščuka	ščucě	ščuky
genitive	ščuky	ščukú	ščuk
dative	ščucě	ščukama	ščukám
accusative	ščuku	ščucě	ščuky
vocative	ščuko	ščucě	ščuky
locative	ščucě	ščukú	ščukách
instrumental	ščukú	ščukama	ščukami

This table shows the most common forms around the 13th century.

Descendants

Czech: štika

Further reading

Jan Gebauer (1903–1916), “ščuka”, in Slovník staročeský (in Czech), Prague: Česká grafická společnost "unie", Česká akademie císaře Františka Josefa pro vědy, slovesnost a umění

Slovene

Etymology

From Proto-Slavic *ščùka.

Pronunciation

IPA^(key): /ʃt͡ʃùːka/

Noun

ščúka f

pike (fish)

Declension

The diacritics used in this section of the entry are non-tonal. If you are a native tonal speaker, please help by adding the tonal marks.

Feminine, a-stem
nom. sing.	ščúka
gen. sing.	ščúke
	singular	dual	plural
nominative (imenovȃlnik)	ščúka	ščúki	ščúke
genitive (rodȋlnik)	ščúke	ščúk	ščúk
dative (dajȃlnik)	ščúki	ščúkama	ščúkam
accusative (tožȋlnik)	ščúko	ščúki	ščúke
locative (mẹ̑stnik)	ščúki	ščúkah	ščúkah
instrumental (orọ̑dnik)	ščúko	ščúkama	ščúkami

Further reading

“ščuka”, in Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (in Slovene), 2014–2025